Hrana – zemeljski stik z Balijem
Nives Špehar
NAZAJ K SEBI 5/11
Hrana na Baliju me je presenetila.
Ne toliko zaradi eksotike, ampak zaradi preprostosti, svežine in načina, kako se vse skupaj poveže v nekaj tako zelo okusnega.
Glavna jed s pijačo te je tudi na bolj obiskanih lokacijah stala pičlih sedem, največ osem evrov – cena, ki si je v Ljubljani skoraj ne moreš več predstavljati.
Kakovost pa… brez pretiravanja: odlična.
Moji obroki so bili pogosto preprosti, a popolni.
Kombinacije riža, stročnic, sveže zelenjave in zelišč – vse na enem krožniku. Čist okus narave.
Svež koriander, meta, limonina trava… popečen tofu, fermentirane omake.
Mmm…
Najraje sem izbirala različne bowle – polne zelenjave, barv in tekstur. Hrana je bila drugačna že v tem, kako je bila postrežena. Na listih, na lesu, v kamnitih posodicah…
In vse to v ambientih, kjer si jedel včasih sredi džungle, ob riževih poljih ali ob lesenih mizah, ujetih v bujno vegetacijo. Topel veter, pogled na zeleno…
Bistroji so bili domiselno zasnovani – kot mini oaze. Naravno, urejeno brez pretiravanja. Domače, a hkrati svetovno.
V spominu ostaja večerja v restavraciji Locavore Next, kjer smo bili povabljeni v prav poseben food experience.
Vsaka jed je imela svojo zgodbo. Svoj občutek. Svojo teksturo. Vse je bilo premišljeno in hkrati igrivo.
Hrana, ki si jo ne zapomniš le po okusu. Temveč po vtisu.
Drugi konec spektra pa je bil zajtrk na gori Mt. Batur.
Po vzponu v zgodnjih jutranjih urah nas je na vrhu pričakala domačinka, ki je svoj nahrbtnik (pravzaprav košaro) nosila na glavi. V njej pa: jajca, banane, kruh in kolački. Pa tudi kava in čaj.
Vse preprosto, a toplo in z iskrenostjo postreženo.
Brez vsakršnega luksuza. In ravno zato popolno.
Kot vse na tem potovanju, je bila tudi hrana izkušnja, del poti. Kot nekakšen zemeljski stik z Balijem.
In s sabo.
Se beremo naslednjič.
